Zbirka kratkih zgodbic, ki jih je napisala Mojca Zelenko, je izhajala vsak ponedeljek na internetnem časopisu Spletni čas pod naslovom Dogodivščine Janeza Keka in prijateljev. Prva objava je bila junija 2016, zadnja pa maja 2017. Izšlo je natanko sedeminštirideset šaljivih objav s preko petdesetimi zgodbami. Zgodbe so naletele na odličen odziv pri bralcih, zdaj pa so izšle tudi v knjižni obliki, s spremenjenim naslovom Pustolovščine Janeza Keka in prijateljev. Verjamem, da bo po njih posegel marsikateri bralec, saj so zgodbe, ki jih beremo, vse prej kot dolgočasne.

Kot je povedala Mojca Zelenko, je sama ideja, da bi napisala knjigo šaljivih pripetljajev prijateljev iz mladosti, nastala že pred leti, ko je Janez Kek kot odličen pripovedovalec nekoč, tako kot mnogokrat do tedaj, zabaval in nasmejal družbo s pripovedovanjem zgodb. Takrat je nekdo predlagal, da bi lahko zgodbe objavil v knjigi, ker so tako zabavne. Seveda je misel nekoliko let počivala v avtoričini glavi, vse do takrat, ko se je v nekem trenutku odločila, da jih bo zapisala.

Sama sem prebirala zgodbice ponavadi ob nedeljah zvečer, ob pripravi prispevkov v omenjenem spletnem časopisu. Razvedrile so moje nedeljske večere in velikokrat sem se ob njih tudi glasno nasmejala. Iz zgodbic veje spontan, šaljiv in mehek humor, včasih prav zaradi načina pripovedovanja – tu imam v mislih dialoge in spreten način pisanja –, kjer navadne, včasih resne situacije, postanejo zanimive in smešne, in ki preprosto zabavajo – velikokrat tudi zaradi nedolžne in šegave mladostniške razposajenosti pa tudi zaradi drobnih človeških slabosti. Pred nami so šaljive zgodbice z veliko smisla za humor, s pomočjo katerih postane življenje, ki ga včasih jemljemo preveč resno, vedrejše. Odslikavajo nam življenje mladih študentov in kasneje življenje prijateljev v obdobju zgodnje odraslosti še iz časa socializma v Jugoslaviji. Iz njih veje iskriva hudomušnost, včasih malce začinjena, toda brez žlehtnobe in brez prevečkrat opevane slovenske privoščljivosti. Zgodbe vsebujejo zdrav humor, ki torej ne prestopi meje dobrega okusa, temveč razbije tesnobnost časa tako, da postane življenje znosnejše in lažje, težave pa rešljive. Zlasti so zgodbe zanimive in vzbujajo radovednost, ker opisujejo resnične prigode intelektualcev, večinoma pravnikov, ki naj bi predstavljali mesto pravičnosti in etike in do katerih čutimo spoštovanje, saj je od njih nemalokrat odvisna naša usoda. Nekatere zgodbice so nekoliko »pikantnejše«, predvsem tiste, ki opisujejo študentska leta, namreč nekatera dejanja študentov so na trenutke vsaj nekoliko sporna, morda kot nalašč za današnje čase, ko se veliko govori o moralnih vrednotah in o lažni morali, sama pa mislim, da smo zaradi hitrega znanstvenega in tehnološkega napredka bolj kot kadarkoli prej na pomembnem prelomu prevetritve in priča nastajanju nove, kompleksnejše etike,. Tu imam v mislih robotiko, umetno inteligenco in bioznanost.

Menim, da je humor brezčasen, nikoli dovolj izrabljen, nekateri dovtipi so naravnost blagodejni in včasih robni in velikokrat nekoliko razbremenijo vsakdanjost in razbijejo resnobnost sedanjosti, včasih tudi tako, da sprožijo razmišljanje o resnejših temah. Humor je nujen za uravnoteženost, smeh je naravnost dobrodejen, pripovedovanje zgodbic od nekdaj priljubljeno, druženje med ljudmi prav tako in knjiga in predmetnost še vedno potrebna. Zato močno zagovarjam tudi izhajanje knjig v knjižni obliki, čeprav sem hkrati velika zagovornica sodobne tehnologije in interneta, ki je prav zaradi dostopnosti veliki množici ljudi nedvomno še bolj revolucionaren, kot je bila knjiga,.

Humor in smeh razblinja apatičnost, pasivnost, nezainteresiranost, nemalokrat razburi in tudi sprošča napetost ter velikokrat pomaga, da najdemo pot iz situacij, v katerih se včasih izgubljamo. Vse zgodbe temeljijo na resničnih dogodkih in polna imena protagonistov so resnična.

Samo za priokus, kakšne zgodbe se skrivajo v knjigi, sem izbrala spodnje besedilo:

Nekoč smo tako v dolgi vrsti stali pred profesorjem vsak s svojim izgovorom: nekdo je moral na pogreb, spet drugi je moral nujno peljati mamo v bolnico in tako naprej. Ko je do profesorja prišel sošolec Zoka, da bi mu povedal svoj razlog za nujni izostanek, mu je profesor, že ves živčen zaradi toliko opravičil, zadirčno dejal: »No, no, kaj pa vi?!«

Zoka pa: »Veste, preden sem prišel na predavanje, mi je prijatelj v Zlati ladjici naročil pivo … in zdaj se bo segrelo … kar bi bilo škoda.«

Profesor pa je na to smeje odvrnil: »No, no, seveda vam podpišem. Ta je vsaj poštena!«

Zapisi pričujočih zgodb so nastajali dolgo, razpršeno ter neurejeno, Janez Kek jih je pripovedoval, Mojca Zelenko jih je zapisovala, kasneje uredila po vsebinskih sklopih ter jim dodala posebno iskrivost in gracioznost, ki je potrebna pri pisani besedi, saj pri branju ne zaznavamo tistih občutenj, ki jih dodaja karizmatičnost pripovedovalca v govorni obliki. Prav tako jih je izdatno opremila z dodatnimi pojasnili za tiste, ki niso doživeli obdobja socialistične Jugoslavije in jim na tak način približala čas, ki ga niso poznali. Zgodbice zaživijo pred našimi očmi in ohranjajo spomin na niti ne tako daljno preteklost, ki smo jo nekateri tudi doživeli.

Duhovite situacije, šaljivi dovtipi, smešni prizori, mojstrstvo obeh pripovedovalcev tako v govorni kot v pisni obliki, komentar tu, komentar tam, rahli zbodljaji in izjave, smešnost, lahkotnost pisanih stavkov, vse to so karakteristike Pustolovščin Janeza Keka in prijateljev, ko je vse tisto, kar je izjavljeno, smešno in ko nihče ne zameri nikomur. Ko je prav vsaka beseda izrečena spontano, s prizemljenostjo, s stilom in s strastjo. Janez Kek in njegovi prijatelji nas neprisiljeno popeljejo in zapeljejo v svoj svet, poln emocij in vznemirljivosti, tako da postanemo del njih in si nehote zaželimo, da bi bili zraven.

Vanja Čibej