Moji kuharski začetki

Od doma nisem prinesla kuharskega znanja in terminologije, saj sem imela v času odraščanja precej zanimivejše opravke kot pa postopanje za štedilnikom. Nekega dne pa me je kuharija le začela zanimati in takrat se je pričel moj neustavljivi pohod čez kuharske in kuhinjske čeri.

Ko sem si pri svojih dvajsetih kupila prvo kuharsko knjigo, nisem bila sposobna natanko po receptu skuhati niti ene samcate jedi, saj besedil receptov po večini niti nisem razumela. Zdelo se mi je, da berem tekste v tujem jeziku, ki ga komaj razumem. Dušenje, pečenje, blanširanje, poširanje…ojoj!  Pa tudi mnoge sestavine in začimbe so bile popolna neznanka.Ta knjiga je bila slovenska izdaja receptov evropskih kuhinj in zame je bila takrat mnogo zahtevnejše branje kot Joyce, Kafka in Poe skupaj.

No, teh receptur sem se kljub popolnemu začetništvu pogumno lotila, saj me na srečo ni nihče strašil, kako je to težko. Res mi je po večini manjkala kakšna predpisana sestavina, pa tudi izvedba recepta je pogosto krenila po lastni poti. Izdelek je bil na koncu večinoma še kar užiten in včasih celo zelo okusen. No, včasih pa je končal v smeteh.

Kuhanje je postalo napeta in zabavna dogodivščina.

Kuharske knjige sem kupovala, si jih izposojala in dobivala v dar. Na vsakem potovanju sem pogosto kot edini spominek tiste dežele kupila kuharsko knjigo, no, pa še glasbeno kaseto oziroma kasneje zgoščenko njihove nacionalne glasbe. In doma sem potem prebirala in si prevajala recepte ob poslušanju glasbe tiste dežele in na tak način podoživljala svoje počitnice. Branje kuharskih knjig in receptov je za mnoga leta postalo moje najljubše opravilo pred spanjem.

Svoje kuharsko strast sem preizkušala na prijateljih, za katere sem neizmerno rada pripravljala kulinarične zabave in presenečenja z novimi jedmi. S pravo naslado sem načrtovala jedilnike za naša srečanja in nabavo živil. Kolikor vem, so moje kulinarične eksperimente doslej preživeli vsi.

Zase trdim, da sem si izmislila »slow food«, še preden so ga pričeli popularizirati skoraj 30 let nazaj.

Kako?

Preprosto!

Česnovo maslo z orehi in marinirani sardoni s črnimi oljkami

Rada sem gostila velike družbe, vendar sem imela pomanjkljivo kuhinjsko opremo in majhne lonce in kozice. Torej se ni dalo skuhati, recimo, golaža s prilogo za dvanajst ali petnajst ljudi, kaj šele pripraviti klasičnega avstro-ogrskega, no, slovenskega menija.

In tako sem si pač izmislila male porcije in veliko hodov in načrtovala kombinacije in smiselno zaporedje jedi. Načrtovanje jedilnikov je postalo prava strast. Vedno sem si štela v čast, ko so jedci rekli, da so se izvrstno najedli, vendar pa se niso »nabutali« hrane in se odlično počutijo.

Kasneje sem se preizkusila tudi v lastni butični gostilnici v slovenski Istri, kjer sem gostom kuhala predvsem po svojem trenutnem navdihu in razpoložljivih živilih, ki so praviloma zrasla kar na domačem vrtu.

Moje simpatije do posameznih nacionalnih kuhinj so se z leti spreminjale, od vseh pa sem trajno zadržala njihove najboljše dele. Kajti, sčasoma sem seveda pričela razlikovati tudi med kulinariko in zdravim načinom prehranjevanja.

Vem, da o kuhanju in prehrani nekaj vem, si pa ničesar ne domišljam. Še vedno se učim in sem dovzetna za spremembe in novosti, vendar se ob tem vsakokrat brez izjeme sprašujem: kaj, zakaj in čemu? Kajti niso vsa nova dognanja in spremembe človeku resnično koristne.

Pa tudi, ljudje smo različni in naši okusi so različni.

Moj osebni okus je danes pretežno mediteranski, prednost dajem rastlinski in presni hrani in lahkim, večinoma mono obrokom. Všeč so mi tradicionalni, vendar skladno z mojimi prehranskimi vrednotami posodobljeni recepti. Moje prehransko načelo pa je predvsem v obliki vprašanja, ali mi to, kar nameravam pojesti, tudi koristi?

Moje prvo kosilo

Recepti

2017-10-16T21:12:24+00:00 ZGODBE, Zgodbe take in drugačne|

Leave A Comment