Moji starši so proti

Skupina klenih in možatih kolesarjev se pelje po cesti, ko na mostu zagledajo lepo dekle, ki očitno namerava skočiti v reko, zato se ustavijo.

Vodja, velik močan možakar sestopi s kolesa in vpraša: »Ja, kaj pa delaš?!

Dekle pa odgovori: »Ubila se bom!«

Možakar noče biti nesočuten, pa tudi lepe priložnosti ne želi zamuditi, zato jo vpraša: “No, preden skočiš, a me ne bi poljubila?”

Dekle ga res poljubi in to je globok in dolg poljub.

Ko končata, reče možakar: » Uaaau! To je bil najboljši poljub, ki sem ga kdajkoli doživel. Ti imaš resničen talent. Zakaj bi ga zapravljala, lahko bi postala slavna! Zakaj sploh želiš narediti samomor?«

»Moji starši ne marajo, da se preoblačim v dekle …«

 

Šofer Vili

Vili se pelje s svojim kamiončkom po cesti, kar v daljavi zagleda nuno, ki štopa. Ustavi in nuna vstopi. Ko se dobro namesti v kabino, ji voznik pravi:

»Jaz sem šofer Vili, ki vsako posili.«

Nuna je tiho.

Ko se nekaj časa molče vozita in cesta vodi skozi gozdnato področje, voznik ponovno izjavi: »Jaz sem šofer Vili, ki vsako posili.«

Nuna še vedno ničesar ne reče.

In zdaj Vili zapelje na stransko cesto in gre v akcijo, nuna pa se niti ne brani. Postavi mu samo en pogoj: »Od zadaj!«

Zadevo opravita in se peljeta dalje. Vilija pa vseeno začne malo mučiti vest, ker se je spozabil nad božjo služabnico. Zato pravi: »Veš ti, oprosti, jaz sem pač tak. Pa, saj sem ti takoj na začetku povedal, da sem šofer Vili, ki vsako posili.«

Nuna pa mu odgovori: »Veš kaj, ne sekiraj se! Jaz sem pa pater Bruno, preoblečen v nuno.«

Navihani Janezek