Kmet je imel na dvorišču star in globok vodnjak. Nekega dne je vanj padel njegov osel.

Ubogi osel je jokal in tulil na vse pretege medtem, ko je kmet premišljeval, kaj mu je storiti.

Po dolgih urah razmišljanja in debatiranja s sosedom se je odločil oslu skrajšati muke, vodnjak pa zasuti. In pričela sta vanj metati zemljo in odpadke.

Ubogi osel je začel jokati še bolj glasno in še bolj pretresljivo, ko je iznenada utihnil.

Kmet in sosed sta še naprej metala zemljo v vodnjak. Čez nekaj časa pa je kmet, misleč, da je osel zasut, le pogledal vanj. Ni mogel verjeti svojim očem, ko ga je zagledal stati na vrhu nametanega materiala. Z vsako plastjo, ki sta jo s sosedom zmetala v vodnjak, se je osel povzpel za korak višje.

Ko je kmet to videl, sta s sosedom  pohitela in zmetala še preostalo zemljo in odpadke v vodnjak in osel je končno prišel na prosto.

Kmet je osla od sreče objel in prisegel, da bo vedno skrbel zanj vse dokler ne pride njegova zadnja ura ob naravnem času.

Ta zgodba nas uči, da lahko iz vsake nesreče tudi kaj dobrega pride.

Ne verjamete?

Celo oslu je uspelo potem, ko se je nehal smiliti sam sebi.

(neznani avtor)

Tečaj branja za pse

Dve šali s Facebooka