Polenta kraljica jedi

Polenta je nenadkriljivo vsestranska.

Ne vem, kakšne so vaše izkušnje s polento. Moje obsegajo spomine na štajersko podeželsko mladost, lastno raziskovanje njene uporabnosti v mestnem okolju in ne tako davne izkušnje s podeželja slovenske Istre.

Polenta je presenetljivo univerzalna jed, morda celo bolj od kruha. Iz nje je mogoče pripraviti brez števila domiselnih jedi in tekne ob katerikoli priložnosti.

Iz mladosti se spomnim, da jo je mama kuhala v treh različicah: kompaktno kot koruzne žgance, bolj tekočo verzijo, ki jo je tudi ona imenovala polenta ter redko kuhano na mleku, čemur se je reklo koruzna juha ali župa.

Koruzni žganci, ki smo jih običajno jedli za zajtrk, so bili servirani v veliki skledi, iz katere smo zajemali jed vsakdo s svojo žlico. Jedli smo jo enkrat z belo kavo, prelito čez žgance v skledi, drugič z zabelo z ocvirki, zaseko ali brez, vendar prelito z mlekom, tretjič se je ocvirkom na žgancih pridružila še stopljena kisla smetana in četrtič s kuhanim kislim zeljem.

Vedno je bilo vse v eni veliki skledi: na sredi piramida polente, okoli pa zelje, mleko ali bela kava, na vrh piramide pa zabela, dostikrat pa je niti ni bilo, zabele namreč. Danes bi temu rekli vegansko, takrat pa je bilo to običajno.

Potem je pri mizi, seveda, nastopila tekmovalnost med družinskimi člani, komur bo uspelo najprej priti do ocvirkov. Očetu jih je po nekem nenapisanem pravilu pripadalo največ, za mamo pa se mi zdi, da se jim je vedno odrekla v korist otrok.

Vsakdo je moral počasi zajemati s svojega konca in niti v sanjah ni bilo pomisliti, da bi kdo z žlico posegel naravnost na sredino po ocvirkih, niti oče. Žganci so bili namreč nagrmadeni v neke vrste piramido in tista žlica ali dve zabele sta okrasili le vrh te piramide.

Smo pa počasi razvili sistem, kako se dokopati do ocvirkov. Najhitreje je delovalo, če si z žlico »izkopaval« le ozek prehod do sredine. Vendar si si takrat kljub vsemu lahko prilastil le pripadajoči delež vrha z ocvirki. Idealno pa je bilo, če se je ves vrh podrl v tvojo smer. No, za to pa je bilo potrebno že nekaj spretnosti in rutine. Ponavadi pa je po takem podiranju vrha sledilo tudi nekaj kreganja med nami otroki.

Takih zajtrkov se spomnim iz mojih otroških in zgodnjih mladostnih let. Kar zadeva bolj tekočo verzijo polente, se mi zdi, da je bila včasih za večerjo s celim kuhanim krompirjem in enako velja tudi za koruzno juho. Ti dve različici sta bili morda odvisni bolj od tega, koliko koruznega zdroba je mama imela na voljo in ne toliko od načrtne pestrosti jedilnika.

Z leti, ko sem bila na svojem, sem zaradi nadvse preproste priprave »izumila« polento kot idealno sestavino jedilnikov za domače zabave in piknike in sicer kot hladno in na rezine narezano polento, ki sem jo popekla na žaru ter servirala kot prilogo jedem, ali pa kot neke vrste torto iz polente, v katero sem vkuhala obilico drobnjaka ter zvrnjeno na pladenj polila s stopljeno kislo smetano.

Ljubljančani so poznali polento po večini le kot prilogo h golažu ali vampom.

Istra pa mi je prikazala polento kot kraljico jedi. Vsaj jaz jo vedno bolj dojemam v tem smislu, čeprav tudi Istrani sami vse bolj popuščajo in pripuščajo v svojo tradicionalno kuhinjo jedi, ki polento počasi izpodrivajo.

V Koštaboni živi Renato. Rekli so, da je malo poseben, vendar osebno razen tega, da precej rad je, kar se tudi pozna na telesnem obsegu, nisem ugotovila nekih hudih posebnosti. No, morda to, da je izredno domiseln in izumlja neštete drobne praktične stvari kot recimo to: kako običajno plastično vrečko zložiš tako, da je uporabna za nošenje  dveh ali treh različno velikih vsebin in je vsakič videti ravno pravšnja za tisto, kar je v njej. Še veliko podobnih njegovih domislic obstaja, ta ni edina. Če bi mu bile okoliščine v mladosti bolj naklonjene, bi bil Renato zagotovo inženir.

Nekoč sem Renata, ko je prišel na kozarček malvazije, vprašala, kaj je jedel za kosilo. Zanimalo me je pač, kaj domačini običajno jedo.

Odgovoril je, da polento. Potem se ga vprašala, kaj je jedel včeraj. Rekel je, da polento. In sem še vprašala, kaj pa predvčerajšnjim in je odgovoril, da polento. Potem sem pripomnila, češ, pri vas jeste vsak dan samo polento!? Pa je rekel, da ne.

Ni mi šlo v glavo kako, da ne, pa mi pripoveduje, da je bila danes polenta s kapusom (zeljem), včeraj polenta s klobaso, dan prej polenta z bakalarjem, še dan poprej polenta s šparglji in še dan pred tistim, da so imeli polento z golažem. Danes, da bo polenta z radičem, jutri pa polenta s tićem (piščancem).

In, potem sem razumela. Polenta je osnova, h kateri je moč kombinirati karkoli in zagotovo si zasluži častno mesto na jedilniku.

Na recept: Kako kuhamo polento

2018-03-01T16:59:05+00:00 Zgodbe take in drugačne|