Pozabljivci in neotesanci

Klarina zgodba

Enkrat sem ponudila prevoz na relaciji Murska Sobota – Ljubljana. Pokliče me moški in me prosi, če ga lahko poberem na prvi Petrolovi bencinski črpalki na poti.

Res ustavim na Petrolu, a njega ni. Pokličem ga po telefonu in mi reče, da bo prišel čez deset minut. Deset minut mine in njega še vedno ni. Ponovno ga pokličem in vprašam, kje hodi.

On pa odgovori: »O, sorry, sem na Molu.«

Obrnem torej avto in se vrnem po poti nazaj do Molove črpalke. Tam najdem fanta s kitaro in ogromnim kovčkom. Debelo sem pogledala, saj potniki praviloma povedo, če imajo prtljago, zlasti večje kose. Rekla sem si, naj bo, saj sva bila sama.

Vso pot do Ljubljane sva prijetno klepetala. Tu sem ga vprašala, kje naj ga odložim, da bo imel najbližje do doma z vso tisto prtljago. Poleg tega je bila že noč in nerada puščam ljudi sredi glavne ceste. Rekel je, naj ga odložim na Kodeljevem.

Odpeljala sem ga tja, ustavila in čakala na plačilo. Ker ni reagiral, sem mu rekla: »Ja, tole je 7 evrov.«

Fant me je pogledal in dejal: » Joj, sm mislu, da si že pozabla. Ampak, sorry, denarnico sm pozabu doma. Edino, kar mam, je 50 centov.  Aja, pa na Petrolovi kartici mam 6 evrov. A te lahko peljem na kavo?«

Jaz sem ga malo zgroženo in besno pogledala in rekla: »Sorry, se mi zelo mudi!« On je pa nato izustil: »Ah, pol pa nič« in izstopil iz avta.

Odpeljala sem in čez pet minut me je poklical po telefonu in rekel, da je našel denar, če pridem ponj in še na kavo me pelje. Res sem se odpeljala nazaj in sva šla na to kavo, ki se je izkazala za obupno, saj ni imel denarja. Vprašala sem ga: »Pa, kje imaš denar?«

On pa je odvrnil:«To sm reku samo zato, k sm vedu, da boš pršla nazaj, da te bom lohk pelu na kavo, ker mi je ful bed, da ti ne plačam, ker res nimam denarnice.«

Klara Pilko

Zgodilo se je tudi …

Nedavno je voznica na “prevozih” pripovedovala naslednjo zgodbo, ki jo je slišala od svojega sopotnika. Približno tako se je zgodilo:

Nek voznik je objavil na portalu Prevozi.org svoj prevoz iz Ljubljane do Kopra z odhodom v jutranjih urah, saj je šel v službo. Javili so se mu dva fanta in eno dekle. To dekle se je želelo po telefonu prepričati, če bodo pravočasno in ob navedeni uri v Kopru, ker ne želi zamuditi predavanja. Voznik ji je to zagotovil, saj je moral tudi sam priti točno v službo.

Najprej je pobral oba fanta, potem pa zapeljal do mesta, kjer naj bi vstopilo dekle. Dekleta ni bilo, zato ji je telefoniral. Rekla je, da mora v Tivoliju parkirati kolo in takoj pride. Voznik ji je rekel, da bo zapeljal do Tivolija, ker se vsem v avtu že mudi.

S soglasjem sopotnikov je odpeljal torej do Tivolija, o dekletu pa ne duha ne sluha. Zato jo je še enkrat poklical in vprašal, kje je. Rekla je, da še vedno išče mesto, kjer bo shranila kolo.

Vsi so bili že nervozni, ko je s polurno zamudo končno le prišla. Brez opravičila je sedla v avto. Vso pot do Kopra je molčala in se ni pridružila klepetu v avtu.

V Kopru je želela, da odložijo najprej njo in, ker se ji mudi, naj jo zapeljejo na mesto čim bliže fakulteti.

Voznik res zapelje tja. Ona izstopi in hoče oditi, zato jo voznik spomni na plačilo. Dekle mu namesto petih evrov izroči le dva in pol evra rekoč: «Zato, ker bom zaradi vas zamudila na predavanje.«

Od osuplosti so trije možje onemeli.

Zapisala Mojca Zelenko

V rahlo zadoščenje vsem tistim, ki so zaradi neotesancev kdaj ostali brez sape, pa naslednja resnična zgodbica: Zgodilo se je na pošti v Šentjurju pri Celju …

Prejšnja zgodba: Slaba vest

Emina zgodba: Predrzna vlomilka

 

2018-05-24T17:46:34+00:00 Prevozi.org in štoparske zgodbe|