Predrzna vlomilka

Redno potujem na relaciji Izola – Ljubljane – Izola in s seboj rada vzamem sopotnike. Marsikaj zanimivega sem že doživela in slišala na poti, ampak najbolj nenavaden dogodek se mi je pripetil v domači Izoli na makadamskem delu parkirišča pri Ladjedelnici

Vozim nekaj let star chevrolet in enkrat mi je pregorela zadnja leva žarnica.  Navajena sem stvari urejati sama in samostojno in tako sem šla kupit tudi žarnico in se jo odločila zamenjati.

Parkirala sem torej avto, lase zvezala v konjski rep in preverila, če imam vse, kar potrebujem za delo. Odprla sem prtljažnik, vzela orodje in se lotila dela. Pri chevroletu je treba odmontirati skoraj pol avta, preden sploh prideš do žarnice.

Ko sem začela s svojim početjem, sem v bližini opazila precej mlajših moških, nekaj jih je bilo celo vrstnikov. Vendar so se fantje kmalu porazgubili ne, da bi me kdo prišel vprašat, če mi lahko kako pomaga. Mislila sem si svoje in se zakopala v delo, torej v prtljažnik, da odmontiram zadnjo levo luč.

Neki moški, star malo čez trideset, pa se je zadrževal nedaleč stran in neprestano govoril po telefonu ter občasno pogledoval k meni. A mi tudi on ni ponudil pomoči.

Bila sem sredi »šraufanja«, ko se v bližino pripelje policijski avto. Nisem sem menila zanj, saj sem imela dovolj zapleteno delo s tisto žarnico. Vendar policaj pristopi k meni in me vpraša, če je to moj avto.

Začudeno sem ga pogledala in rekla: »Ja, moj, seveda! Čigav pa? Vsaj po papirjih je moj!«

In zahteval je od mene dokumente. Močno presenečena sem mu jih izročila.

Nato me je vprašal, kaj delam.

»Kako, kaj delam? A ne vidite?!« sem se začudeno nasmehnila. “Šminkam se zagotovo ne?!«

Pa pravi on: »Kako, a kar sami to delate?«

»Ja, seveda! Nekdo mora!«

Nakar, zmeden tudi sam, policist reče: »Veste, dobili smo prijavo, da nekdo vlamlja v avtomobil in smo prišli preverit.«

Zasmejala sem se in dejala, da nisem vedela, da se vlamljanja v vozilo lotiš sredi belega dne tako, da najprej odkleneš avto, odpreš prtljažnik ter začneš pričneš postopek vlamljanja z demontažo luči. V hecu sem ga še vprašala: “Ali mi boste morda zdaj pomagali?”  Odgovoril je, da to ni njihova dolžnost, da bi sicer rade volje pomagal, ampak vidi, da zmorem sama.

In usedel se je v policijski avto ter odpeljal.

Nadaljevala sem z delom, ko se mi približa tisti fant, ki je neprestano telefonaril in me vpraša, kaj mi je rekel policaj.

Presenečeno sem ga pogledala in rekla: »Pa kaj to tebi mar!«

Nato me je še vprašal, kaj delam. Kar pritisk mi je dvignilo: »Pa kaj misliš, kaj delam?! Mar ne vidiš, da menjam žarnico?!«

Nakar je dejal, da je mislil, da vlamljam v avtomobil in, da je on poklical policijo ter se začel opravičevati. Dejal mi je, da še ni videl ženske, ki bi znala ‘’šraufat’’.

Dovolil si je še celo reči: ‘’Zakaj pa avta nisi raje odpeljala k serviserju, tako bi si vsaj težave prišparala?’’

Nisem mogla verjeti svojim ušesom, ampak mislim, da mu je moj pogled odgovoril na vsa trenutna in bodoča vprašanja!

Seveda me tudi ta niti slučajno ni vprašal, če potrebujem pomoč, ampak se je „elegantno“ izmaknil ter odšel.

In zdaj razmišljam, kaj je narobe z menoj. Nikoli še namreč nisem niti pomislila, da se vlamlja v avtomobile pri odprtem prtljažniku tako, da najprej razmontiraš tisti del, kjer se nahaja žarnica … a današnji mladci bi se vlamljanja očitno lotili tako? …

In razmišljam tudi o tem mladem moškem in njegovem čudenju ženski, ki zna „šraufati“, pri tem pa sam ne razlikuje med vlamljanjem v avto in menjavo žarnice.

In o vseh tistih mladih moških, ki se razbežijo namesto, da bi ponudili pomoč.

In, ki se potem čudijo, zakaj jih pametna dekleta ne marajo, vsaj ne za resno zvezo.

No, na koncu sem zmagala, saj mi luč še dandanes brezhibno dela.

Emi S.

Doživljaj na poti: Pozabljivci in neotesanci

2018-06-03T11:30:48+00:00 Prevozi.org in štoparske zgodbe, ZGODBE|

Leave A Comment