Spomin na nek jadralski večer na Kornatih

Ko sem bila skoraj pol mlajša kot sedaj, me je očarljiv fant povabil s seboj na jadranje po Jadranu.

Do tedaj nisem še nikoli jadrala, imela sem pa kar dobro izdelano predstavo o tem, kako naj bi jadranje potekalo. V mislih imam seveda tisti družabni in zabavni del jadranja.

In ta moja predstava o večerih na jadrnici, romantični družbi, vinu, petju in vročih pogledih me je popolnoma prevzela.

Ker je bil odnos s tem mladcem takrat še v povojih, sem želela napraviti nanj vtis. Za enega od skritih adutov sem štela dejstvo, da znam nekaj malega brenkati na kitaro. Vendar pa moje znanje do takrat ni dosegalo ravni, s katero bi se dalo pohvaliti, tudi pred nepoznavalci ne.

Časa do odhoda na počitnice je bilo še kaka dva meseca in stvar sem vzela v svoje roke in se načrtno lotila učenja repertoarja. Tako sem enkrat na Čopovi ulici v Ljubljani od neke dalmatinske klape kupila dve kaseti z dalmatinsko glasbo. In potem sem do odhoda na jadranje pridno trenirala akorde in besedila. Na pamet sem se naučila kakih deset ali dvanajst pesmic. Poleg tega sem znala še nekaj takih kot Kuža pazi, Bila je huda mravljica in podobnih, vendar sem vedela, da to nekako ne sodi v program, na katerega bi fantje prijemali.

In potem se je pričelo moje prvo jadranje v življenju. Očarljivi mladec, s katerim sem kasneje preživela dobršen del svojega življenja, je skupaj s kapitanom barke mene in mojo prijateljico popeljal na dvotedensko jadranje in fanta sta se potrudila pokazati kar največ lepot tega, takrat še povsem našega morja.

Pripluli smo na Kornate in se nekega poznega popoldneva pred grozečo nevihto uspeli zasidrati v Levarnaki. Bili smo srečni, da se nam je uspelo privezati kar na mestu linijske ladje na pomolu, ki je imela priti naslednji dan dopoldne. Nevihta se je razdivjala kmalu za tem, ko smo se privezali na glavni in edini pomol. Med dežjem smo gledali jadrnice, ki so hitele v pristan, da bi se rešile pred neurjem.

Neka jadrnica pa ni imela sreče in jo je treščilo v skale. Pri tem se ji je zlomil jambor. Gledali smo ta nesrečni prizor, ki sem ga jaz v mislih z asociacijo na Hemingwaya poimenovala »človek in morje«, saj se je kmalu izkazalo, da je na jadrnici ena sama oseba, ki se bori z valovi, en sam možakar.

Moški z drugih bark so mu kmalu pohiteli na pomoč. Skoraj dve uri je trajalo mukotrpno reševanje v neurju in nekako jim je uspelo privezati njegovo jadrnico, da je ni odneslo z njim vred na odprto morje.

Izkazalo se je, da je nesrečnež neki nizozemski jadralec.

Neurje se je postopoma poleglo in tudi znočilo se je medtem. Na barkah smo si pričeli pripravljati večerje.

Morje se je pod noč popolnoma umirilo in kmalu smo se pričeli pogovarjati o dogodku in o Nizozemcu kar z barke na barko in v raznih jezikih. In vsi smo razumeli vsakogar.

Za nami je bilo nekaj zelo napetih ur negotovosti, saj v neurju ni nikoli povsem varna nobena jadrnica, niti tista privezana. Lahko popusti sidrna vrv in nenadoma je premalo bokobranov, da omenim le laično ugotovljene nevarnosti. Morje pa vedno ponuja neizčrpno množico izzivov in presenečenj.

Po premagani napetosti, umirjenem morju in polnih želodcih je nastopila potreba po katarzi. Pili smo vino in se prepuščali noči, ki nas je začarala takrat. Bili smo tam sredi narave in morja in sami z vesoljem. Veste, Levarnaka ni marina, to je majhen zaliv enega od otočkov, ki od civilizacijskih dosežkov premore eno in edino gostilno, kjer so takrat stregli lokarde (skuše) na žaru, zeljno solato in vino. Tam se je lahko pod zvezdnim nočnim nebom vsakdo od nas prepuščal svojim mislim, ki so tistega večera po prestanem srečanju z neukrotljivo silo narave segale najbrž kar onstran zemeljskega.

 

Jadranje in kitara

Jadranje, vino in kitare

Mene je potegnilo v glasbene sfere, kar mi pitje vina običajno stori. Vzela sem kitaro in pričela brenkati svoj repertoarček.

Ja, brenkanje po strunah kitare in nežno dekliško petje je naredilo svoje. Ljudje so pričeli zapuščati svoje jadrnice in se zbirati na pomolu ob naši barki nekako tako kot vešče na luč. Po preživetem popoldanskem neurju je bilo to povsem razumljivo, da jih je pritegnil zven strun,ki so se nam takrat morda zdele kot vesoljske vibracije. Mogoče se je nekaj podobnega dogajalo Odiseju zaradi Siren med Scilo in Karibdo, kdo ve!

In odigrala in odpela sem tisti svoj skromni repertoar prvič … in drugič … pa tretjič … ljudje pa so še kar vztrajali na svojih mestih na pomolu ob naši jadrnici …

Če sem kdaj v življenju karkoli obžalovala, sem takrat in še danes resnično le to, da sem znala zaigrati in zapeti tako malo pesmic. Kajti, nikoli več nisem srečala hvaležnejše publike.

Danes sicer premorem za kar nekaj ur pestrega pevsko-kitarskega programa, a tiste Levarnake ni več. Pa tudi glas drugače zveni …

Spomin pa je še vedno prelep.

2017-10-16T20:02:00+00:00 ZGODBE, Zgodbe take in drugačne|

Leave A Comment