Življenje je lahko zabavno

Resničen dogodek

Zgodilo se je na pošti v Šentjurju pri Celju. Odprtih je bilo več poštnih okenc, vendar je bila za vsa okenca organizirana le ena vrsta. Ljudje so mirno in potrpežljivo čakali, da pridejo na vrsto pri naslednjem prostem okencu.

Neka ženska je pridrvela na pošto in takoj stopila k okencu, ki se je ravno izpraznilo. Ljudje so zagodrnjali in eden od čakajočih, gospod J.K., ji je dejal, da naj se kar lepo postavi v vrsto in bil deležen splošnega odobravanja. Res je za trenutek stopila v vrsto, potem pa se je takoj spet zagnala k naslednjemu prostemu okencu, češ, da se ji mudi. Ljudje so se, seveda, zelo razburjali in komentirali, da se tudi njim mudi. 

Gospod J.K. pa je tej ženski rekel: »Veste, sem s kmetov in vem, kako se krave prerivajo. Samo na pošti pa jih doslej še nisem videl.«

Nastal je vsesplošen krohot med čakajočimi v vrsti in tudi muzanje uradnic na drugi strani poštnih okenc se je hitro sprevrglo v veselo smejanje.

Ženska pa je zardela in se osramočeno pobrala s pošte.

Umirajoča nuna

Ostarela mati prednica nekega samostana je umirala. Nune so tekale okoli njene postelje in ji skušale nuditi čim več udobja ob zadnji uri.

Ponudile so ji toplo mleko, vendar ga je mati prednica zavrnila. Ena od nun je odnesla kozarec mleka nazaj v kuhinjo. Potem pa se je spomnila, da so za prejšnji Božič dobile za darilo steklenico irskega viskija. Odprla jo je in radodarno nalila viski v toplo mleko. Potem je s kozarcem ponovno odšla do postelje matere prednice in ji podržala kozarec k ustnicam.

Mati prednica je naredila droben požirek, takoj zatem še enega, dokler ni nazadnje popila vsega mleka prav do zadnje kapljice.

Potem so jo nune zaprosile: »Mati, zaupajte nam kakšno modrost in dajte nam dober nasvet, preden umrete.«

Mati prednica se je dvignila na svoji postelji, pobožno zavila z očmi proti stropu in dejala: »Za božjo voljo! Ne prodajte tiste krave!« 

Dediščina

Janez in Polde sta šla smučat v Avstrijo in stanovala sta na eni izmed tamkajšnjih bogataških kmetij, katere lastnica je bila neka vdova. Po tednu dni smučarije sta se vrnila domov.

Minilo je leto dni in Janez dobi iz Avstrije pismo. Prebere ga, zatem pa pokliče Poldeta in ga vpraša: »Ti, Polde, a se spomniš lanske smučarije?

»Ja«, pravi Polde, »seveda!«

»A si ti mogoče ponoči kaj obiskoval tisto vdovo na kmetiji?«

Pa pravi Polde: »Ja, res sem hodil ponoči k njej.«

Janez nadaljuje: »In si ji dal moje osebne podatke namesto svojih?«

Polde opravičujoče: »Ja, Janez, oprosti, res sem ji dal tvoje podatke.«

Janez zamišljeno: »A veš Polde, da je ženska umrla in mi zapustila kmetijo.«

Na prejšnjo smešnico

Na naslednjo smešnico: Vso srečo gospod Gorsky

2018-03-24T14:20:42+00:00 Smešnice, ZGODBE|