Nekoč davno, preden se je komurkoli od nas sploh sanjalo o internetu in portalu Prevozi.org, torej v času, ko smo štopali še »na roke«, sem štopala iz Maribora proti Ljubljani. Tisti dan je bil nekam čuden, vozniki nikakor niso ustavljali in na nebu so se pričeli zbirati oblaki, ki so sumljivo kazali na dež.
V torbici sem sicer imela zložljiv dežnik, vendarle pa je dež precej lažje prenašati v avtomobilu kot zunaj pod dežnikom.
Končno ustavi mlad voznik Diane tako rekoč vrstnik. Vsa srečna prisedem in on pove, da gre le do Slovenske Bistrice. Tudi prav, samo, da zbežim pred dežjem.
Avtomobilskih klimatskih naprav takrat še nismo poznali. Poletna vročina je pritiskala.
Diana je imela odprto streho in vožnja je bila zaradi tega zelo prijetna. Lepo se peljeva in klepetava, ko prično padati prve dežne kaplje. Nebo je medtem postalo že čisto temno in obetal se je naliv. Dež kmalu začutiva tudi že v avtu, vendar ni videti, da bi voznika to kaj ganilo. Povsem mirno je vozil dalje.
Potem ga le vprašam: » A ne boš zaprl strehe?«
On pa odgovori: » Ne morem. Pokvarjena je!«
In potem sem iz torbice vzela dežnik, ga odprla nad streho in ga pritisnila ob njo. Tako sva se lepo in počasi pripeljala do Slovenske Bistrice, kjer sem izstopila.
Dež je pa medtem pojenjal in nadaljevala sem s štopanjem proti Ljubljani. (Mojca Zelenko)