Pred nekaj leti sem potoval iz Portoroža v Ljubljano. Na portalu Prevozi. org sem se dogovoril z nekim voznikom za prevoz. Na zbirnem mestu sta čakala še dva druga sopotnika.
Pripelje mlajši voznik in od nas najprej zahteva plačilo, ker mora natočiti gorivo. Damo denar in se peljemo do prve bencinske črpalke. Med potjo se voznik po telefonu pogovarja z neko žensko in na črpalki pobere še njo. Kmalu ugotovimo, da se zelo dobro poznata, saj se pri priči začneta glasno prepirati. Prerekanju ni videti konca in nazadnje pričneta celo suvati drug drugega s pestmi v kolena. Zmedeni ne vemo ali naj se smejimo ali zgražamo, saj ne moremo verjeti, da je res, kar vidimo.
Vozimo se proti Ljubljani in zaradi doživetega se ne počutimo najbolj prijetno. Nenadoma voznik izpod sedeža potegne plastenko z neko pijačo in jo ponudi še nam. Vsi smo odklonili, ker je zadeva grozno smrdela po alkoholu ali po nečem, karkoli je že bilo v tisti plastenki. Sam je veselo nekajkrat nagnil iz nje.
In potem je vso pot dobesedno in neprenehoma nekaj brbljal. Ko smo po tistem prepiru z žensko že mislili, da smo slišali in doživeli najbolj razburljivo vožnjo, se je iznenada še pohvalil, da je pred nedavnim kupil ta avto za sto evrov in da je res presenečen, da je avto lahko prišel skozi tehnični pregled.
Mi nismo bili le presenečeni, pač pa naravnost šokirani in smo si takrat iz globin srca zaželeli, da bi avto vzdržal do Ljubljane.
Šokov pa za nas še ni bilo konec, saj se je ob koncu vožnje izkazalo, da je ženska v avtu voznikova mama. V bistvu po vsem preživetem med vožnjo v tistem trenutku nismo bili več sposobni niti reagirati na nepričakovano informacijo.
Onadva pa sta se le smejala in mama se je od sina poslovila z besedami: »Če si budak, ostaneš budak.«
Tistega potovanja se še danes spominjam z vsemi svojimi čutili, saj je dodobra zaposlilo moj vid, sluh, nos in živce. Enak spomin imajo verjetno tudi moji sotrpini tistega dne.
Zgodbo je doživel Milan Jocić
